Če so zimske priprave članov in mladincev že stalnica, pa je podmladek bil na pripravah prvič po petnajstih letih. Takrat so bile to poletne priprave na Vojskem nad Idrijo. Pretekli vikend pa so se ekipe U11, U13 in U15 pripravljale v Umagu na hrvaški obali.
Ko je v četrtek okoli 50 članov mlajših selekcij našega kluba sedelo v šolskih klopeh, verjetno nihče ni razmišljal o zgodovini, matematiki in angleščini, ampak le o tem, kako bodo ob 1h sedli na avtobus, pomahali staršem in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Za večino od njih so bile to prve nogometne priprave. Dve uri vožnje sta ob reševanju rubikovih kock hitro minili in že smo se znašli na naši končni destinaciji – v Umagu. Razporeditvi po sobah je sledil prvi trening. Najprej sta ga opravili selekciji U11 in U13, za njimi pa še tokrat najstarejša ekipa U15, ki v tej sezoni nastopa združena z igralci iz NK Ledine, ki so se prav tako udeležili priprav. Ker je od šolskega kosila minilo že kar nekaj časa, so vsi nestrpno pričakovali večerjo. Kako so bili lačni pove podatek, da smo se v jedilnici zadržali skoraj celo uro. Zrezki, krompir, pica, sladoled in še mnogo drugega smo lahko zasledili na krožnikih, zato ni čudno da je prevladovalo skupno mnenje da je bila to najboljša večerja vseh časov. Po večerji je sledilo še nekaj druženja, igranja kart, šaha in ostalih družabnih iger, nato pa spanje z obljubo da jih zjutraj zbudimo že pred 7 zjutraj.
Obljubo smo seveda držali, in že nekaj minut pred sedmo smo bili vsi zbrani pred depandanso. Po dveh kilometrih teka, nekaj narejenih razteznih vajah s pomočjo katerih smo se dokončno prebudili in po toni pojedenih palačink za zajtrk je sledil dopoldanski trening. U15 ekipa s trenerjema Urošem Šuligojem ter Kristjanom Brusom se je odpeljala v Bešanijo, najmlajši dve ekipi, pod vodstvom Ludvika Peternelja, Romana Šenka, Jerneja Smrketa ter Nastje Kavčič, pa sta trenirali pred hotelom. Ob zavzetem delu in zanimivem treningu je le ta hitro minil, in spet je bila na vrsti hrana. V popoldanskem delu, pa so vse tri ekipe imele tekmo ter sprostitev na bazenu. Na tekmah smo spodbujali eden drugega, ter tako ekipi U13 pomagali do zmage nad ekipo Ragoza-Hoče. U11 so se pomerilo proti močni ekipi Ribnice, ki je bila tokrat premočna za nas, U15 pa so odigrali mednarodno tekmo proti ekipi FK Brodarac, ki slovi kot ekipa z eno boljših nogometnih šol v Sarajevu. Odigrali so dve tekmi, na eni slavili, na drugi tesno izgubili. Poleg tekem in sladoleda za večerjo, pa je bil, predvsem za najmlajše, bazen eden glavnih dogodkov na pripravah. Kljub prepovedi skakanja, žoganja in špricanja so otroci v bazenu nadvse uživali. Ker so po večerji morali kazensko vsak v svojo sobo, smo si lahko tudi trenerji privoščili malo daljšo sprostitev ob prostem večeru.
Tudi v soboto zjutraj je sledila jutranja rutina, tek, razgibavanje in palačinke. Po tem pa vsak po svoje, U15 in U13 na trening, U11 pa je čakala tekma proti Visoko Preddvor. Za razliko od prejšnjega dne, smo tokrat tekmo končali kot zmagovalci in kosilo je bilo tako še slajše. Tudi popoldne se ni veliko razlikoval od prejšnjih. Trening za ekipo U11, ter tekmi za ostali dve selekciji. U15 so tekmo zaključili s prepričljivo zmago nad ekipo Ragoza-Hoče, U13 pa so zabeležili tesen poraz proti ekipi Visoko Predvor U15. Popoldne in večer je minil v čakanju na derbi, po hodnikih se je slišalo prepiranje o tem kdo bo zmagal, Olimpija ali Maribor, zaradi zatemnitve 2. programa, smo si derbi ogledali na mobilnih telefonih, rezultat ni najbolj navdušil, in kmalu po zadnjem sodnikovem žvižgu, nekateri pa že prej, smo še zadnjič vsi zaspali.
Nedelja je bila naš zadnji dan v Umagu, namesto teka, smo si tokrat privoščili sprehod ob morju z obveznim umivanjem zob z morsko vodo. Po zajtrku, smo počasi pričeli s pakiranjem za domov, a še pred odhodom je sledil še zadnji trening. Tokratni je bil bolj zabaven z raznimi igrami ter predvsem z veliko nogometa. Po treningu še zadnji skok v sobe, kjer so vse(no ja, trenerji smo po omarah našli še mnogo oblačil) spakirali in se pripravili na odhod. Po kosilu smo sedli na avtobus in se z mislijo, da je bilo v Umagu lepo, ampak doma je pa najlepše, odpeljali proti domu. Še preden so otroci v Žireh stekli v objem svojih staršev, smo ob omembi da prihodnje leto to ponovimo, na vseh obrazih zaznali nasmehe. In to je tisto kar na koncu najbolj šteje. Zavedanje da so kljub nekaj kaznim, zgodnjemu vstajanju in težkih treningih otroci uživali od prve do zadnje minute.
